Za ljudi.
Za skupnost.
Za nov zagon.
Verjamem v Novo Gorico, ki povezuje ljudi, ustvarja priložnosti in pogumno stopa naprej. V občino, kjer se vsak glas sliši, kjer štejejo dejanja in kjer prihodnost gradimo skupaj.
Moje korenine. Moja prihodnost.
Svoje otroštvo sem preživel na Obali, vendar je Solkan že od nekdaj globoko zasidran v meni. Ko pomislim na poletja, ki sem jih od leta 1974 preživljal pri noni v Solkanu, se mi vračajo občutki brezskrbnosti, bližine in pripadnosti. Spomnim se dni, ko smo bili otroci ves čas zunaj, ko smo s prijatelji – Mitjo, Bredo, Borisom, Natašo, Simonom, Erikom, Darjo, Patricijo in Kristjanom, tvorili pravo klapo. Takrat nismo potrebovali veliko, da smo bili srečni. Ti spomini so ostali živi v meni in prav zaradi njih Solkan zame nikoli ni bil le kraj, kamor sem prihajal na počitnice. Postal je del moje osebne zgodbe in del tega, kar sem danes. Verjamem namreč, da dom ni samo tam, kjer živiš, temveč predvsem tam, kjer te nekaj nevidnega vedno znova pokliče nazaj in kjer v sebi začutiš, da mu pripadaš. In da, Solkan je moj dom.
Poklicno sem razvojno usmerjen človek, direktor Regionalne razvojne agencije ROD Ajdovščina in magister turizma. Delo zame ni samo naziv ali položaj, ampak možnost, da nekaj premaknemo na bolje. Vedno znova me nagovarja misel, da kraj niso zgolj ceste, stavbe in načrti, temveč predvsem ljudje, njihova pričakovanja in njihove zgodbe. Zato me zaboli, kadar se prehitro sprijaznimo s povprečjem ali z besedami, da se nečesa ne da narediti. Sam v takih trenutkih začutim še večjo željo, da poiščemo pot naprej. Verjamem v pogovor, povezovanje in pogum, predvsem pa v ljudi, ki jim ni vseeno.
Največjo oporo in notranji mir najdem v družini. Dragoceni so mi preprosti trenutki, ko se lahko ustavim in sem samo človek, ne glede na obveznosti in odgovornosti. Zelo blizu sta mi morje in plovba. Na morju se vsakodnevni hrup umakne, misli se umirijo in stvari znova dobijo pravo mero. Podoben občutek me prevzame doma, na vrtu za hišo, ali ob pogledu na Sočo in Solkanski most. To so prizori, ki jih lahko vidim stokrat, pa me vseeno za trenutek ustavijo. V njih se prepletajo lepota, spomini in hvaležnost. Ko pogledam s Sabotina ali Svete Gore ter pred seboj zagledam Sočo, Solkan, Novo Gorico in Gorico, še močneje začutim, kako poseben je ta prostor in kako zelo mi je pri srcu.
Posebno in nenadomestljivo mesto v mojem življenju ima glasba. Spremlja me že 43 let. V vseh teh letih je postala moja stalna sopotnica – bila je z menoj v različnih obdobjih, med spremembami, izzivi in lepimi trenutki. Saksofon zame ni le inštrument. Je glas, skozi katerega lahko povem tudi tisto, za kar včasih ne najdem besed. Glasba me je naučila poslušati, ujeti pravi trenutek in razumeti, da lepota nastane, ko se posamezni glasovi med seboj slišijo in povežejo. Prav zato v njej pogosto prepoznam tudi podobo življenja in skupnosti.
Rad tudi potujem, kolesarim, slikam na platno in se družim z ljudmi. Na poteh me ne privlačijo le novi kraji, ampak predvsem njihove zgodbe. Pogosto se vrnem poln vtisov, zamisli in vprašanj, med katerimi je najmočnejše prav tisto: zakaj ne bi česa dobrega ustvarili tudi pri nas? V meni je veliko radovednosti, a tudi čustvene navezanosti na prostor, iz katerega črpam navdih. Preteklosti ne želim zgolj ohranjati v spominu; želim, da nam da pogum za prihodnost. Verjamem, da lahko veliko dosežemo, če znamo prisluhniti drug drugemu, stopiti skupaj in ne izgubiti občutka za kraj in ljudi, ki so nas oblikovali.
Vrednote, ki me vodijo.
Načela, v katera verjamem.
Verjamem, da lahko največ dosežemo s poslušanjem, sodelovanjem in pogumom. To so vrednote, ki me spremljajo v osebnem in poklicnem življenju ter usmerjajo moj pogled na prihodnost Nove Gorice.
POVEZOVANJE
ODGOVORNOST
POGUM
PRIPADNOST